Pozdravljena v četrkovo Pismo, kjer se pogovarjava o Ženski moči in našem sidranju v njo.
Nobena od nas ni bila rojena v družbo, kjer je ženska spoštovana, čaščena in praznovana. Me smo tiste, ki ustvarjamo drugačno zgodbo Ženske. Zgodbo, ki navija za nas!
*** Danes se pogovarjava o STRAHU, kako strah ujame našo življensko silo! Kako to vpliva na našo kreativnost, spolnost in izražanje svojega Glasu! To, kdor smo!
Pogosto mislimo, da smo lene, da se nam ne da, da nismo sposobne, v resnici pa gre za UJETO ENERGIJO V MATERNICI IN TELESU. Ujeto energijo, ki je zmrznila dolgo nazaj, ... kot posledica izkušenj, ki jih takrat nismo mogle/znale predelati in spustiti iz telesa.
Ko boš brala utrinek bodi pozorna na svoje telo, kje prepoznaš strah in ujetost energije, ozavesti in to energijo prepleši. Uporabi pesmi, ki sem jih dala v P.S. Stresi to energijo, kot gnile hruške, jablane. Da začutiš pretok energije! Da začutiš svoje srce. Svoje telo. SEBE!
***
Včeraj sem šla na sprehod, dnevna praksa, da si prisluhnem, se sprostim in pogovarjam s seboj o kreativnih idejah. Da naredim svojih 10.000 korakov. :)
Ker je deževalo nisem šla v gozd, ampak sem se sprehodila ob Ljubljanici. Plan sem imela, da naredim krog od Most do Fužin, malo pred Fužinami prečkam most in se obrnem nazaj.
Hodila sem ob reki, ki je izjemno narastla, ko sem jo gledala od daleč, sem občudovala njeno mogočnost, a bolj, ko sem se bližala mostu, kjer naj bi prečkala to ogromno vodo, bolj me je črvičilo v želodcu. Reka je bila zelo visoko in zelo široka. Ideja, da prečkam most, nič kaj vabljiva.
Morda, ker sem se kot deklica skoraj utopila v reki, morda, ker je moja domišljija pomislila, kaj pa če bo potres in se most zruši?
Nekaj časa sem stala in opazovala svoj strah. Strah, ki mi je delal kepo v želodcu in mehka kolena. Naredila sem nekaj korakov, a telo je reklo NE! Ne greva čez. Nočem.
In tako sem se sprehodila naprej, do mosta, ki ni tako blizu vodi, in kjer se ni slišalo njenega divjega bučanja. Stekla sem čez. Ja, prav stekla sem čez. Srce mi je divje utripalo. Ha, nisem padla v vodo. Ni bilo potresa, in most se ni zrušil.
Vdih. Izdih. Vdih. Izdih. In še enkrat.
Po nekaj sto metrih sem opazila, da še vedno hitro hodim. Da še vedno hodim, kot da je potencialna nevarnost še vedno tu. Da moje korake vodita strah in stres. Da ju nisem spustila, potem, ko sem prečkala most. Racionalno že, ampak ne pa tudi v telesu.
Zavestno sem upočasnila korake in prenesla pozornost na dih in potem na maternico. Mišice okoli maternice so bile zategnjene in oba jajčnika sta me bolela, zadaj v križu me je špikalo.
Strah je naselil moje telo. Čeprav nevarnosti ni bilo več, je bilo telo še vedno v pripravljenosti, da teče in "plava".
Ker so hitrost, stres in strah naši redni sopotniki, se potrebujemo zavestno ustaviti in ozavestiti KAKO SMO in potem z DIHOM, POZORNOSTJO, VIZUALIZACIJO, PETJEM IN ZVOKOM, KRVAVITVIJO PLESOM
Spustiti stres, strahove, jezo iz maternice in TELESA spustiti občutja, ki niso ljubezen.
|
|