V današnjem pismu VABILO na obred ob Reki: 24. JUNIJ, 2017 ČIŠČENJE MATERNICE... sidramo vrednost*, radost* (Podrobnosti klikni...)
Ali si lahko dovolim RADOST, če je moja Mama nesrečna? Ali je želja po zvestobi in ugajanju družinski zgodbi močnejša? Ko se ne prilegamo več, prerastemo družinski mit. ~ misel iz koledarja
Zavibrira vprašanje?
Kaj je tisto kar preraščaš na osebni in kaj na kolektivni ravni?
<< < Draga ŽENSKA > >>
Obrnila se je polovička našega junij*skega potovanja { { { JAZ SEM } } }
Kako si? Kaj postavljaš znotraj tega povabila? Kako potuješ? Si prevetrila kakšna stara prepričanja? Morda zaplesala s katerimi strahovi?
... ali pa si morda v praznovalnem obdobju? Ole*
Po našem prejšnjem obredu Čiščenja Maternicesem šla na morje in se peljala v temle avtobusu: VIP zlatko. :) Kako se je to zgodilo je posebna zgodba o biti v tokuin vprašanjem: koliko dobrega lahko sprejmem v svoje Življenje? ... o tem morda malo kasneje.
Z voznikom sva zapletla v pogovor. Govoril je o svojem prihodu v Slovenijo leta 1974, kako je bil podnajemnik, v sobici šišenske vile, kako se je poročil, delal na naftnih ploščadih, se poročil, imel otroke. Danes je večinski lastnik te iste vile. Pravi, da je sobica polna spominov teh nekaj desetletij. Bogato potovanje. Polno izkustev, ljubezni, izgub.
Vpraša me: »Si poročena?«
»Ne«, rečem. »Nikoli ne teci za avtobusom ali za moškim, vedno pride pravi ob pravem času.«
Nasmejem se: »Hm, ja, res je, kadar sem tekla, sem ponavadi padla.« Vprašam ga o njegovem zakonu. Kako sta z ženo. Veliko pove, lepega, ljubečega, tudi o kompromisih, ki sta jih sklepala. O otrocih in vnukih.
A misel, ob kateri se moje telo zdrzne je:
»Meni Ženska ne bo govorila kako in kaj naj počnem. Je pale Ženska.«
Ne zapletem se. Slišim ga. Razumem od kod prihaja. Patriarhalna vzgoja. Ve se »kje je Ženski mesto in kaj sme.«
Kaj bi kvarila trenutek druženja s tem, da mu solim pamet in ga poučim, da nima prav.
Poznaš? Veš kaj mislim? Veš kje je tvoje mesto? Kaj smeš? Kaj ne?
Morda nimaš direktne izkušnje sramotenja, ampak vidim kako smo vsepile to pokvarjeno mleko: da smo manj vredne.Stoletja so nam to ponavljali. Dokler nismo začele verjeti:
Da se moramo bolj potrudit.
Več naredit. Zahtevat? To se ne spodobi.
Da ples ni dober. Petje? Ženska znanja? Daj no, počni kaj uporabnega...
Kot je rekla udeleženka prejšnjega obreda:
»Počutim se kot Partizanka, ki mora poskrbeti za ranjence v prvih bojnih vrstah.
Šele potem pridem na vrsto Jaz.«
In vemo, da na vojni fronti ranjencem ni konca. In me? Bom že. Nekako. Saj zmorem. Ni tako hudo. Je bilo že hujše.
Poznaš?
In vidim, da presegamo ta mit. Mnoge mi pravite, da ste utrujene. Jaz tudi :) Ja, ker opuščamo marsikatere preživele vzorce, tudi te o nevrednosti. In se naše celo Bitje Naravnava na Nove Vibracije.
SUZANA GRAU podpira ženske, da spoznajo darove menstrualnega cikla in kreativne moči svoje maternice. Da se osvobodijo sramu, ki nam ga je vsilila družba! Da terjajo nazaj svoje telo in svoj Glas! Da utelesijo svojo Žensko Moč.